Pojdi na glavno vsebino

Avtobiografski spomin

Gre za povzetek daljšega predavanja Jaz v času, ki ga najdete pod rubriko Moja predavanja in seminarji. Predavanje obravnava predvsem nastajanje odrasle identitete, vpliv sloga navezanosti, ki se ga naučimo v družini, ter raziskovalne postopke v zvezi s temi vprašanji(AAI in drugi)

Alenka Rebula: Od vzorcev navezanosti do avtobiografskega spomina Sistematično raziskovanje načinov, s katerimi se novorojeni otroci navežejo na starše (predvsem na mater), se začenja po drugi svetovni vojni, ko v petdesetih letih René Spitz v sirotišnicah raziskuje hospitalizem, v naslednjih desetletjih pa raziskujeta navezovanje med materjo in otrokom John Bowlby in Mary Ainsworth. Na tej osnovi je pozneje izdelan poseben protokol (Infant strange situation, 1978) za opazovanje odnosa med otrokom in materjo oziroma vzorca njune komunikacije. Čez dvajset let je bilo možno primerjati, kako so se ti otroci, sedaj kot odrasli navezovali na svoje otroke, oziroma vzorce navezanosti njihovih otrok nanje. Odkrili so, da je mogoče okvirno napovedovati vzorec navezanosti otrok iz generacije v generacijo. V devetdesetih letih je Mary Main s sodelavci izdelala posebno metodo intervjuja (AAI ali Adult attachment interview), s katerim lahko pri odraslih ugotavljamo, kateri je bil oziroma je njihov vzorec navezovanja. Gre za analizo pripovednega postopka, s katerim ljudje prikazujejo lastno otroštvo. Avtobiografska sposobnost se izraža na mnogih ravneh: kot izčrpna, razčlenjena in dosledna rekonstrukcija spominov na lastno otroštvo; kot aktualizacija, vendar v jasnem ločevanju preteklosti in sedanjosti; kot vzporedno razmišljanje o vrednosti in pomenu teh izkušenj in o njihovem vplivu na osebno življenje; kot vstopanje v odnos s sogovornikom. Gre torej za sposobnost, da pripovedujemo svojo zgodbo v stanju navezanosti na svoje takratno doživljanje, obenem pa za dialog, s čutom za zanimanje za našega sogovornika in za sedanjost. Večina ljudi v naši družbi te sposobnosti nima razvite. V letu 2001 je izšlo delo (Daniel. J. Siegel: The Developing Mind), v katerem se te raziskave povezujejo z novimi odkritji o možganih. Tudi na nevrofiziološki ravni postaja vse bolj jasno, zakaj se medgeneracijska veriga vzorcev redko prekine in zakaj je za večino ljudi mogoče okvirno predvidevati, kako se bodo navezovali njihovi otroci. Za našo civilizacijo to pomeni, da na ravni najtesnejših odnosov in najglobljega navezovanja v družbenem tkivu ni pozitivnega razvoja. Deluje predvsem reprodukcija doživetega. Vzorci navezanosti, implicitni spomin Navezanost je po ugotovitvah zgornjih avtorjev sad evolucije, prirojeno nam je, da se v kratkem času naučimo življenjsko pomembne veščine usklajevanja s človekom, od katerega smo odvisni. Možna vzorca sta dva: vzorec gotovosti in vzorec negotovosti. Negotovi vzorec ima tri osnovne variante: izogibajoča, ambivalentna in dezorganizirana navezanost, ki jih bomo spoznali v predavanju. Zgodnji spomin nastaja kot zgodba, v kateri ne vidiš samega sebe, ker si njen del. Poleg tega doživljanje deluje predvsem kot razpoloženje, kot emotivna kulisa dogajanja. Vsak poznejši tesnejši odnos reaktivira te pravzorce, ki so zasidrani v emotivnih omrežjih. Te vzorce prikličejo enaka razpoloženja, zlasti najmočnejša čustva, ne pa volja, zato jih z voljo zavestno ni mogoče ne obujati ne pozabljati. Ti mehanizmi so danes znani zlasti po zaslugi zelo popularnih knjig o čustveni inteligenci. Od zgodnjega do avtobiografskega spomina Omrežja, v katerih se zavedamo sebe in usmerjamo pozornost, so poznejša in zajemajo že cele možgane. Ko pozneje govorimo o doživetem, lahko iščemo po spominu, pripovedujemo svojo zgodbo, a se v njej ne izgubljamo: trileten otrok že pripoveduje, kje je bil v nedeljo, in ve, da se spominja in da danes ni nedelja. Avtobiografski spomin, ki je zgrajen na vodenju pozornosti in na zavedanju, ve, kako smo prišli v spomin in razpoloženje in torej tudi, kako iz njega pridemo. Razvil pa se je zato, ker smo v odnosih s ključnimi ljudmi doživljali njihovo in svojo zbranost za medosebno čustveno dogajanje. Kdor je lahko spremljal svojo zgodbo, jo v spominu lahko pozneje najde in razume in jo uporablja kot gradivo za oblikovanje svojega življenja. Vloga družine in oblikovanje avtobiografskih sposobnosti Avtobiografske sposobnosti nastajajo na zgodnjem spominu, nadgrajujejo že vzpostavljeno, intenzivno in bogato emotivno odzivnost. Nastajajo ob celostnem in nenehnem vzpostavljanju povezav med hemisferama, na primer med govorom in kretnjami, pogledi in besedami, med dihanjem, kožnimi reakcijami in mišljenjem. Avtobiografska sposobnost je sad dolgoletne intenzivne medosebne navezanosti, pretakanja čustev in medsebojne ustrezne interpretacije čustev v družini. Ta sposobnost vživljanja avtomatično postaja sposobnost spominjanja sebe in drugega v odnosu in pozneje sposobnost pripovedovanja, saj ima zavestna pozornost ista omrežja kot avtobiografski spomin. Globoke in pristne komunikacije po tretjem letu se lahko zelo dobro spominjamo, čeprav je potekala brez besed, in jo lahko izrazimo tudi z omejenim besednim zakladom, tako da sogovornik zelo dobro razume naše doživljanje. Končni rezultat pri odraslem človeku je zelo kompleksna integracija, zaradi katere imamo občutek, da sta neverbalna in verbalna govorica usklajeni, da misli delujejo na ozadju čustev, ki potrjujejo izrečeno, telo pa spremlja miselne procese brez razcepljenosti, prikrivanja, togosti, prenapetosti. Obenem se zelo živo odziva na stike in je nenehno v razvoju, deluje živo in presenetljivo. Človek se razvija vse življenje, po drugi strani pa ostaja vedno enak, podoben samo sebi, izviren in neponovljiv. Priučena neobčutljivost Če v družini ni občutljivega medosebnega odzivanja, se otrok ne more zavedati, kaj doživlja. Poudariti je treba, da nepozornost ne pomeni, da je otrok zanemarjen, temveč, da starši niso pozorni na njegova pristna čustva in na to, kar sami v resnici doživljajo v odnosu z otrokom (ne zavedajo se na primer, da so neobčutljivi). Zato lahko tudi starši, ki otroku intelektualno ali materialno ogromno nudijo, onemogočajo razvoj avtobiografskega spomina. Osebno življenje, ustvarjanje in avtobiografska sposobnost V izpovedih ustvarjalcev pogosto najdemo pričevanja o tem, kako je otrok motil nastajanje njihovih umetnin (od Abelarda in Heloize do sodobnikov). Trenje se zdi takorekoč naravno: potrebujem zbranost, otrok tega ne razume in me moti. Toda naš otrok je življenje, ki hoče usmerjati naš ustvarjalni razvoj. Dati prostor otroku, ki nas prekinja, pomeni dopustiti metamorfozo naše ustvarjalnosti v ognju odnosa, stopiti iz enega bivanjskega položaja v drugega, zajeti iz drugačnih vsebin in potem izraziti nekaj v bistvu drugačnega, kot če tega odnosa ne bi bili doživeli. Osebno življenje, v katerem uresničujemo poenotenje osebnega in poklicnega življenja, se lahko vrti kot osrediščeno vesolje v nenehni ekspanziji. Živa identiteta, ki nastaja ob smernicah avtobiografskega spomina, zmore ostro selekcijo izkušenj na osnovi svojih temeljnih potreb in s tem sprostitev najglobljega ustvarjalnega potenciala. Zavest o vsem, kar sem bil, sem in želim biti, in o razlogih za vse to, omogoča osrediščeno življenje. Preprečuje odtujeno, brezoblično, storilnostno, pozunanjeno in potrošniško pojmovanje sebe, dela, odnosov. Avtobiografska sposobnost uporablja gradivo preteklosti, živo zgodbo, iz katere smo se rodili v zavest, in pomaga, da se odločamo za smiselno, izvirno identiteto. Iz te sposobnosti črpamo moč, da smo drugačni, ker vemo, zakaj smo drugačni, in čemu.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...