Pojdi na glavno vsebino

Ali veš, kaj imaš?

Samo v polni zavesti vsega, kar že imamo, lahko ustvarjamo tisto, kar nam manjka.

Ko si zaželimo česa novega, boljšega, se nehote osredotočimo na tisto, kar nam manjka. Element, ki bi bil potreben, a z njim ne razpolagamo, zasede našo zavest in se namesti v naše misli kot središčno, ključno vprašanje. Vse se nam zdi odvisno od tega, česar še ni. Kar manjka, začne pridobivati naraščajočo moč. Kot plaz vleče nase vase vso razpoložljivo snov. V odvisnosti od tega, kar manjka, postanemo rušilna masa za svoje sanje. Velik cilj je vedno zahteven, pogosto zelo oddaljen in potreben neštetih korakov. Kako se mu lahko približamo, če ostajamo navezani na tisto, česar ni? Če se nezadovoljtsvo, zamera, jeza in obup nalagajo v črn, neobvladjiv plaz šibkosti? Naše današnje pomanjkanje ni odvisno od tega, kar nam manjka. Odvisno je od tega, da ne uporabljamo tega, česar je v izobilju. Ne uporabljamo svoje moči, ne opiramo se na vse, ki lahko pomagajo, ne pijemo iz vsega, kar je ponujeno. Vzemimo v roke, kar imamo. V srcu lahko nosimo svoj ljubljeni cilj in ne vemo, kdaj bomo tam, ne vemo, katere poti vodijo tja. Toda lahko vemo, kaj storiti zdaj, ta hip, kar bo v skladu s to ljubeznijo. Lahko vemo, kaj lahko uporabimo, ker je tu ... če znamo gledati kot tisti, ki ima. Če hočemo vedeti, kaj zmoremo tu in zdaj, moramo dobro opazovati vse, kar je dosegljivo. Vse, s čimer razpolagamo, moramo razporediti okrog sebe, vse si moramo ogledati kot vir potrebnega obilja v tem trenutku. Samo tako se lahko razkrije. V tem, kar je tu, je vsa razpoložljiva moč, ničesar drugega resničnega ni, kar bi lahko uporabili ZDAJ. Ustvarjalne rešitve nastanejo v hipu, ko se manjkajoči del umakne v ozadje, pred našimi očmi pa se začne igra neštetih možnosti. Staro se zdrobi, masivna in nepremakljiva gmota vsega, kar smo si želeli zavreči, razpada v delce, ki ne sledijo več staremu vzorcu in se ne vračajo več vanjo. Ko plaz nevere izgubi svojo privlačno moč, lahko delci vzplavajo in se prerazporedijo drugače. Razmestijo se tako, kot jih razporedi vizija cilja v našem srcu, in zaženejo drugačno dogajanje. S tem, kar imamo, začnemo razpolagati, in nehamo temu hlapčevati. Iz vrtinca tega, kar manjka, se je treba pognati in zajeti zrak. Močni smo, ko se ukvarjamo z odkrivanjem vsega, česar še nikoli nismo uporabili. V zavezništvu z obstoječim se začnejo dvigati obrisi manjkajoče dobrine. Osredotočenost na vse, kar manjka, daje moč praznini. Sveža, domiselna uporaba vsega, kar je v naših rokah že ta hip, pa gradi svet po meni našega cilja. Iz velike daljave deluje na nas kot skrivnostno gibalo, ki nas vleče v ljubezensko polnost.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...