Pojdi na glavno vsebino

Ali vem, kaj čutim?

Začnimo čutiti. Šele tako se lahko začne drugačno življenje.

Vse se začne s cenzuro Že veliko raziskav o duševnem zdravju je potrdilo, da nam primarna čustva (jeza, strah, žalost ...) škodijo le v primeru, da jih ne prepoznamo in so zadušena, zanikana. Če jih celo življenje tlačimo, lahko usodno ogrozijo naše zdravje. Zakaj? Predstavljamo si, kaj bi se začelo dogajati v družbi, če bi oblast odpoklicala vse sile javnega reda, izklopila vse varnostne sisteme in prepovedala kroženje vsake novice, ki opozarja na nevarnost. Naši čustveni možgani imajo prav to nalogo: mimo uma (ki upravlja druga omrežja) nas nenehno obveščajo o vsem, kar čutimo, in kar nas vznemirja, boli, straši. S telesnimi občutki nam kot pozorni varnostniki sporočajo, s čim naj se ukvarjamo. Z uradno cenzuro pa nimamo več nobene verodostojne informacije za svojo varnost. Um govori o dolžnosti, o tem, kar je treba misliti in čutiti, a ne ve ničesar o našem resničnem počutju in potrebah. Naravni mehanizem Tudi duševno zdravje ima svoj imunski sistem, a da ga lahko zažene, mora identificirati motnjo, bolezensko klico. Kaj me boli, straši, moti, odbija, kaj je za moje srce nesprejemljivo in pretežko? Ta naravni mehanizem nam omogoča, da ukrepamo na podlagi verodostojnih informacij. S tem dosežemo dvoje: poskrbimo zase in razvijamo samozavest, vero vase. Lahko se zanesemo nase, na svoje občutenje lastnih potreb glede osnovnih čustev. Imamo svoj kompas. Če bi to delali že od otroštva naprej, bi imeli opravka z jasnimi čustvi. Lahko bi poskrbeli za svoj strah, za žalost, za jezo ... kot najbolje znamo. Vedeli bi, za kaj gre. Pri otroku opazimo, da burno izraža svoja čustva in da (če so ustrezno sprejeta) obenem tudi hitro minejo in spet nastopi ravnovesje. Znano je, da so otroci izredno dojemljivi za samoozdravitvene procese, naravno nagnjeni k temu, da iščejo olajšanje v pravo smer. Zapletanje in megla Če se tega ne naučimo kot otroci, se kot odrasli zapletamo v vedno bolj komplicirane mreže. Preprostih, jasnih čustev ne prepoznavamo, z njimi nimamo zaupnega odnosa, ne znamo jih uravnavati. Večina ljudi ve samo, da so živčni in napeti ali utrujeni in izčrpani ali razočarani in vsega naveličani. To pa niso osnovna čustva, to so že predelave in največkrat nimamo pojma, za kaj gre. Ko gre zares Ko se v življenju kaj zalomi, se pokaže naša nebogljenost. Običajno zavlada popoln čustveni kaos in obnašamo se kot utopljenec, ki maha okrog sebe, pa mu je huje in huje. Ko zvemo, da smo hudo bolni, ko nas partner zapusti, ko doživimo hud poraz ali udarec ... se pokaže, da sploh ne vemo, kje bi začeli. Kaj čutim? Obup, jezo, sram, strah ... vse ... V vrtincu neobvladljivih občutkov se otepamo na način, ki vse še poslabša. Takrat se pokaže, kako malo znamo poskrbeti za svojo rešitev, kako se ne znamo ljubiti, podpirati in spremljati skozi stisko. Dotakni se me Zato je tako pomembno, da postanemo občutljivi za svoje občutke. Počasi se lahko naučimo prepoznati svoja čustva in poskrbeti zase. Ko začnemo obračati pozornost navznoter, se začne proces samozdravljenja. Naše telo začuti, da smo pozorni, naša čustva doživijo, da jih opažamo in gledamo z ljubeznijo. Vse, kar začnemo gledati, se začne tudi spreminjati. V našem telesu, v našem občutenju je veliko bolečih mest, ki nas prosijo: poglej me, poslušaj me, dotakni se me ...

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...