Pojdi na glavno vsebino

Ali si znaš vzeti, kar ti pripada?

Namesto da očitaš, zahtevaš, se jeziš, razglašaš, goljufaš alikradeš … si vzemi odkrito in ljubeče, kar ti pripada.

Zakaj nam je tako težko, da bi si vzeli, kar nam pripada?

Najprej težko dojamemo, kaj nam pripada. S tem je povezano odkrivanje talenta, svoje narave in vsega, čemur smo se bili prisiljeni odpovedati. Še zlasti vsega, čemur smo se odpovedali sami, da bi ne trpeli več.

Potem je težko videti, da se to še ponuja, da obstaja in da je dostopno. Potreben je prečiščen in osvobojen razgled nad možnostmi. Navadno sploh ne vidimo drugega kot to, kar smo sami določili, da je.

In tretjič je težko vzeti z roko, ki se ne trese, s srcem, ki gleda v oči, kar dela, z odločenostjo, da je vredno in prav. Nežno, trdno, kot primeš v roke dojenčka, ki ti ne sme zdrsniti iz rok, a tudi ne prenese grobega prijema, ker se prestraši.

Natančen in ljubeč prijem lahko vadimo vsak dan, ko vzamemo v roke skodelico, cvet, kos kruha, predmet na mizi. Ko s čistim srcem prepoznamo, kar je naše, in kar se nam daje.

Ni velike razlike, vse je mogoče vzeti k sebi zbrano in odgovorno, v ljubezni, vse je lahko srečanje … ali razhod.

Vadimo vsak dan, kako je treba vzeti v roke, kar nam je dragoceno. Tudi tisto, česar še ni v našem vidnem polju. Saj vemo, da je tam za ovinkom, kamor vidimo le s srcem.

Želeti, videti, segati, prijeti, zadržati, se nahraniti … vse je sklenjen krog, ki ga vrti ista ljubezen.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...