Pojdi na glavno vsebino

Članki

Sveta jeza

Zakaj je dobro, da občutimo svojo jezo in jo ustvarjalno preobrazimo v prizadevanje za pravično poravnavo.

Samoljubje

Včasih mislimo, da se imamo rade, pa se za tem skriva samoljubje. Ni težko ugotoviti, ali delujemo iz ljubezni do sebe ali iz samoljubja. Najočitnejše znamenje samoljubja je namreč razočaranje nad seboj. Kadarkoli se odpovemo samoljubju, obvarujemo tisti del sebe, ki nas vodi v pristno plemenitost.

Kdo se zdi inteligenten

Smešno, a resnično: pisci napadalnih člankov se bralcem zdijo inteligentnejši! To ugotavljla zanimiv eksperiment socialne psihologije, v katerem so ugotavljali, kako se ljudje odzivajo na različno napisane literarne kritike.

Premočna ljubezen?

Zadnje čase je izšlo kar nekaj knjig varušk, pediatrov, ameriških pridigarjev in strokovnjakov, ki opozarjajo mlade matere (a tudi očete), naj se ne pustijo tiranizirati od svojega dojenčka. V tem dvignjenem prstu se vidi strah pred čustvi, globinsko navezanostjo, strah pred ljubeznijo, od katere izgubimo glavo. Ti priročniki vcepljajo materam občutek, da ne smejo pretiravati in da morajo odmerjati svoje čustvovanje v najzgodnejšem obdobju odnosa z dojenčkom

Kaj naj občudujemo

Vsak čas ima drugačen odnos do duševnega zdravja oziroma definira po svoje, kaj je motnja in kaj ne. Danes si na primer nihče ne želi biti globoko depresiven. Potrtost je prepoznana kot motnja, saj nam preprečuje socialni vzpon in je okolje ne občuduje. Nekatere nevroze pa se sijajno ujemajo z nezdravimi težnjami v naši družbi in so zato privlačne ...

Otroci za jutri

Občasno se zgodi, da kdo zmore nov, razbremenjen pogled na težavo, ki nas pesti. Zgodi se temeljni premik, sprememba smeri. Zaveje veter stvarjenja ... in ovira v mislih pade, odprla se je nova pot. V trenutku, ko omogočamo otrokovo ustvarjalnost, delamo ne le zase, temveč tudi za prihodnost človeštva. Vsak ustvarjalni vzpon človekovega uma je namreč rešitev nove naloge, pomoč za nekaj, kar kliče po rešitvi. Otroci so nosilci teh možnosti.

Nagon po sramotenju sebe

Nagon po sramotenju samega sebe deluje v ljudeh, ki so se jim kot otrokom posmehovali. Odrasli to počnejo še zlasti, če so bili sami tako vzgojeni: posmehovanje, poniževalno nasmihanje, smešenje, zaničljive pripombe so v nekaterih družinah na dnevnem redu. Pekoč občutek sramu je težko prenesti. S posmehljivim roganjem za vse, kar otroku kdaj spodleti, lahko hitro dosežemo njegovo vdajo. Zato se zdi metoda učinkovita. Toda odrasli jo uporabljamo samo zato, ker se spominjamo več ...

Kdo je važen

Marsikdo od nas morda meni, da je pojavljanje po televiziji zelo pomembno. Domišljamo si, da bo naš vpliv s tem narasel. Toda gre za svojevrstno prevaro. Edino, kar lahko dosežemo, je, da postanemo modni. Če je to naš namen, potem je televizija pravi medij. Če pa iščemo drugačen vpliv in bi radi širili svoje prepričanja in vrednote, v katere verjamemo, potem nam pojavljanje na ekranih prav nič ne pomaga.

Hoteti ali ljubiti

Razlika med prizadevanjem za cilj in pa predanostjo cilju je zelo velika. Podobna je razliki med besedama LJUBIM in HOČEM. V prizadevanju (hočem to doseči) je v ozadju zahteva, zahteva pa se v primeru neuspeha vedno spremeni v očitek. Kar ni bilo doseženo, se prikazuje kot poraz in nas potre. Predanost (ljubim ta cilj) pa deluje drugače, kajti noben neuspeh je ne spremeni v očitek. V svoji ljubezenski drži vztraja, pa naj se dogaja karkoli.

Odrinjeni ključ

Razpoznavno znamenje nesrečnega otroštva je: vsi, ki so trpeli po krivici, bodo iskali svojo pravico krivično, do sebe ali do drugih. Odkriti resnico o starših je težko, ker v istem hipu odkrijemo, da smo v tem odnosu izgubili svojo čisto naravo in da nismo plemeniti, kot bi radi mislili. Kdor je bil kot otrok razvrednoten, razvije celo vrsto lastnosti, ki ovirajo njegovo rast in sposobnost ljubiti, najhujša pa je odpor do resnice. O tem obratu čustev piše v svojih delih tudi Alice Miller.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...