V naših telesih počiva mir sveta

Svoje predavanje o telesu 19.6. v Kopru sem zaključila s kratko mislijo, ki so jo udeleženci želeli prebrati tudi na spletu. Poklanjam jo vsem, ki so me poslušali, in se še enkrat zahvaljujem za izredno toplo sodelovanje!

Palčki in velikani ali kdo vse je vaša avtoriteta?

V besedilu nadaljujem z razmišljanjem o krivdi, ki ste ga našli v članku Obrazi krivde. Tu poskušam osvetliti, kaj doživljamo, ko se ne počutimo na višini. Presenečeni boste, kdo vse nas lahko spravi v nelagodje ... (Če ste iztiskali ta članek pred 12. junijem, vas opozarjam, da je to zadnja, popravljena in boljša verzija.)

Mladi na križišču

Prihaja čas mature in za mnoge mlade ljudi je to tudi čas velikih izbir za prihodnost. Pogosto jim odrasli ne znamo pomagati s svojim vzgledom in jih poleg tega obremenjujemo s svojo zaskrbljenostjo. V tem besedilu vam ponujam nekaj misli o tem, kako jih lahko vzgojitelji (še posebno pa starši) bolje razumemo in podpiramo.

Moram sama!

Pogosto se ženskam upira, da bi prosile za pomoč. Če se obračamo na druge in iščemo oporo, se počutimo še šibkejše. To samodoživljanje (Moram sama !) lahko izvira iz nesrečnih izkušenj, ob katerih smo bile v svojih prošnjah ponižane in zapuščene. Človek, ki je bil kdaj hudo razočaran, doživlja pomoč kot dokaz, da si sam ni bil sposoben pomagati. Svobodneje bomo živele, če se tega občutka rešimo.

Kam z vnučki?

Moj članek Razidimo se srečno je dvignil nekaj prahu, zato dodajam dopolnilo. Nekateri so namreč razumeli, da sem načelno proti temu, da stari starši pazijo svoje vnuke ... pa ni tako.

Zapahni vrata

Članek govori o precej razširjeni težavi: mnogi med nami se ne znajo obvarovati pred zaničevalnimi, nepoštenimi, objestnimi, nasilnimi (bližnjimi ali tujimi) ljudmi. Ni rečeno, da so take osebnosti zlonamerne, pogosto ne vedo, kaj jih vodi in kaj povzročajo. Vodi pa jih slast pobijanja vsega veselega, častnega in svobodnega, kar živi v drugih.

Sramotna debelost?

Mnoge ženske doživljajo hude stiske zaradi prevelike telesne teže. Čustvo, ki običajno prevladuje, je osramočenost zaradi šibke volje. Le zakaj si ne morem ukazati in ne neham žreti??? V boju s kilogrami je pogosto veliko sovražnosti do sebe in obupa, ki gotovo ne pomagata pri (objektivno potrebnem) hujšanju. Zamislila sem si vajo za namišljeno žensko, ki je bila veliko let vitka, potem pa se je zredila za dvajset, trideset kilogramov ...

Starši in odrasli otroci: razidimo se srečno

Očetje in matere se morajo znati spreminjati, da ostanejo dobri starši in tudi otroci morajo spremeniti odnos do staršev. Odhod odraslih otrok je priložnost za obojestransko blagodejno spremembo. Dogajanje si predstavljam tako, kot da se mlada država želi odcepiti od matične države in postati neodvisna ... Zato sem sestavila spodnji dve izjavi (izjava otrok in izjava staršev,) ki skušata prikazati zahtevnost in lepoto odcepitve.

Občutek krivde ... ne sramujmo se ga!

Ljudje, ki imajo hude, neutemeljene občutke krivde, zelo trpijo zaradi tega, saj gre za težka, mučna čustva. Toda dogaja se še nekaj, česar se pogosto ne zavedajo. Ne samo, da jim je hudo, ker se čutijo krive za vsako malenkost. Obsojajo se tudi ... ker imajo občutke krivde! Danes namreč velja, da se moramo počutiti sijajno noč in dan, trdni, neranljivi in neomadeževani! To je spet ena od modnih neumnosti, ki večajo trpljenje med ljudmi, namesto da bi ga lajšale ...

Vrhunski odnos do telesa?

Vrhunsko... 17. aprila je v intervjuju v Primorskem dnevniku trener Peter Brumen izjavil: »Nemogoče je, da bi vrhunski smučar dočakal 25. leto brez natrganih vezi ali težav v hrbtenici ali da bi telovadka končala kariero brez načetega skeleta.« Brumen meni, da bi lahko govorili o poštenem ali nepoštenem odnosu do lastnega telesa: je morda pošteno in športno, da od telesa izsiljujemo dosežke, ki ga bodo vsežvljenjsko poškodovali?