Pojdi na glavno vsebino


Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.

Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno. Prvi zbornik bo verjetno na voljo junija.

Ostaja prost dostop do rubrik Avdio in video ter Branje.

Novičke boste vpisani prejemali še naprej z uvodnim člankom in darilcem.

Še naprej si bova prizadevali, da boste imeli veliko koristnega branja, pa čeprav na nov način. Hvala vam.

Samopomilovanje ali sočutje?

V samopomilovanju ostajamo ranjeni in žalostni, a ne zato, ker ni podpore od zunaj. Zato trpimo, ker ne zmoremo podpornega odnosa do sebe, iskrenega sočutja. To je namreč vedno usmerjeno v posluh in nego za moč, ne v pomilovanje. Ali čutimo, da bi si radi iz srca pomagali in vse naredili zase? Ne, če se pomilujemo. Prednost smo dali bolečini, ki je zasedla ves notranji prostor, ostalo pa smo izrinili: našo nekje skrito nežnost do sebe, naše hrepenenje po življenju, moč, ki tli in nas je pripeljala do tu, da smo še živi, naše dosežke. Nezavedno, a dejansko smo dali prostor samo obupovanju in otopelosti. To ne pomeni biti nemočni. Nismo zastali zaradi prevelike bolečine, ampak zaradi trdosrčnosti in izogibanja podpornim občutkom. Sočutje prebuja nežno skrb zase, opozarja na lastne dosežke in neutrudno išče smer za izhod. Poglejmo v globino tega premika, ki začne delovati, če se globlje razvijamo.

Delam na sebi!

To izjavo pogosto slišimo. Ljudje hrepenijo po izhodu iz stiske, zato berejo knjige, se pogovarjajo, razmišljajo ... Včasih gredo na predavanje. Poskusijo kratek tečaj o preboju. To imenujejo delo na sebi. Toda delati na sebi ne vpliva na naš razvoj, če vanj niso polno vključeni drugi. Ker je to zahtevno, ljudje večinoma raje delamo na svoji lastnoročno izdelani predstavi o sebi ne na sebi, kot v resnici delujemo v odnosih. Sami si postavimo diagnozo in sami določamo, kaj je treba popraviti … mimo drugih. V delu z drugimi, ki tudi iščejo resnico, je zelo drugače. Opazimo, kaj različni drugi prebujajo v nas, česar sami ne bi mogli odkriti v sebi. V krogu iskrenih ljudi opazimo tudi, kaj prebujamo v drugih, ker nam bodo to iz srca povedali. To je potem rast: odkrivanje neznanega, pot skozi gozd čutenja in skrivnosti naše globine ob drugih, ki v nas premikajo sloje nepoznanih občutkov, čutenje brez kraja … na skupni poti v več življenja. Vabljene, vabljeni v skupno, prepleteno ozelenevanje, v bohinjski teden. V prebujanje še nedoživete vere vase.

Starševski pritisk: »Preberi, ker ti bo koristilo …«

Nekateri starši (z najboljšim namenom) odraslim otrokom nastavljajo knjige in vabila, ker jim želijo pomagati. Dobro predavanje, odličen avtor … naj torej slišijo koristne stvari, da jim bo lažje živeti in da bodo našli pot! Toda nikomur ne more biti toplo in varno ob nas z nami, če delujemo tako. Tudi nam ni lepo, če nam kdo razlaga, kaj bi nam dobro delo in nam predaja svoje recepte za to in ono … Za srčno povezanost s svojim otrokom je treba ubrati drugačno pot. Na veri vase metoda predvideva, da postopoma opažamo, kdaj izvajamo na druge pritisk, kako to deluje in kaj povzroča tudi v nas samih. Učimo se korakov, ki omogočajo zbližanje, a globoko spremenijo predvsem nas same.

Iskanje odgovora v gibu

Iskanje odgovora v čutečem gibanju nas pripelje v srce naše težave in potem v obzorje možnega. Iskanje v umu in razmišljanju nas zapelje v namišljene možnosti v okviru arhiva, ki ga že imamo. Um zlahka prezre dejstva in podatke realnosti, kar pa telo naravno upošteva. Um si lahko zamisli in zastavi katerikoli še tako neizvedljiv cilj in nas žene v iztrošenost in slepe ulice, da tej viziji sledimo. Telo pa nikoli. Zato je v veri vase telo s svojimi občutki glavni sogovornik, ko iščemo odgovore za razloge svojih težav v odnosu s seboj in drugimi. Samo premikanje nam omogoči, da se naš zorni kot spreminja in iz umske predstave postane izkušnja.

Srečajmo se


LIstVabimo vas, da si ogledate spletno stran www.instituitveravase.com, kjer najdete več o Josipi in njenem delu.


Na novo pot

Darovi vetraDržati smer je ena najtežjih nalog.  Kako se iz nemira vračati v mir, iz jeze v ustvarjalno odprtost, iz potrtosti v upanje, iz otopelosti v živost, iz vdanosti v  načrt? Smer  izgubimo večkrat na dan in potem dan na dan. Zavemo se, da smo zašli, ko se počutimo slabo, zaprte, razdražene in brez veselja. Zakaj se to zgodi? Medtem ko si obveznosti zapisujemo in pregledujemo, tega ne počnemo za svoj notranji mir in cilje razvoja in ljubezni.

Nič ne daje večje varnosti kot zavest, da imamo v sebi vsak dan prezračen prostor za obnovo svojih moči, zaledje ljubezni. Vprašanje je torej: kaj delam vsak dan za stik s seboj, da držim svojo smer? Najin dnevnik je tu, je dar, ki vas podpira vsak dan vse leto. 

Alenka in Josipa

 

Podrobnosti in naročilo

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...